Nekomercialna socialna omrežja

Socialna omrežja so postala del našega vsakdana. Nudijo namreč način za komuniciranje in izmenjavo vsebin, tudi takšnih, ki jih ustvarijo uporabniki sami. Za številne posameznike so socialna omrežja postala glavni vir informacij.

Problemi komercialnih socialnih omrežij

Komercialna socialna omrežja pa prinašajo številne probleme, katerih skupni imenovalec je, da je njihov glavni namen ustvarjanje profita, ne pa dobrobit uporabnikov. Prvič, takšna omrežja vsebine uporabnikom prikazujejo na podlagi algoritmov, ki so zasnovani tako, da uporabnika čim bolj priklenejo na platformo, torej, da bo na njej preživel čim več časa. Drugič, vsebine na platformi so neprijavljenim oziroma neregistriranim posameznikom nedostopne, s čimer platforme ustvarjajo tako imenovane ograjene vrtove vsebin (walled gardens s tujko). Posameznik, ki želi spremljati te vsebine, si je tako prisiljen na platformi ustvariti račun. To sproži mrežni učinek: če se več znancev nekega posameznika pridruži določeni platformi, se je skoraj prisiljen pridružiti tudi sam, če želi z njimi ostati v stiku. Tretjič, komercialne platforme zbirajo in uporabljajo osebne podatke uporabnikov za namene agresivnega oglaševanja ter prodajajo tretjim strankam, bodisi za oglaševanje bodisi za širjenje politične propagande (glej npr. afera Cambridge analitika). Četrtič, takšne platforme imajo pogosto svojevrstna pravila moderiranja vsebin, kar se nemalokrat izkaže za zasebno cenzuro, ki lahko presega zakonsko postavljene standarde javnega izražanja držav uporabnikov (tako so denimo številni uporabniki opazili, da jim na platformi Meta objave, ki vsebujejo besedo Gaza, dosežejo bistveno manjši doseg). Nenazadnje, vsebine uporabnikov se lahko povsem izgubijo, če se platforma samovoljno odloči, da jih izbriše ali proda na trgu. Tak primer je denimo nekdaj priljubljeno omrežje mySpace.

Nekatere od navedenih problemov naslavljajo različni zakonodajalci. Na ravni Evropske unije je bila tako denimo leta 2018 sprejeta Splošna uredba o varstvu podatkov (GDPR)¹, ki naj bi med drugim uporabnikom zagotovila nadzor nad svojimi podatki, tako da se lahko sami odločajo, kaj platforme z njimi lahko počno oziroma komu jih lahko posredujejo. Kljub temu platforme v praksi ta določila pogosto izigravajo. Tako je denimo platforma Facebook močno otežila postopek, s katerim posameznik lahko določi, naj se njegovih osebnih podatkov ne posreduje tretjim strankam. Pogoste so tudi neposredne kršitve GDPR določil, saj kazni zanje ne presegajo dobičkov, ki jih korporacija s tem pridobi. Tako ne čudi, da so bile največje kazni za kršitve GDPR zakonodaje dodeljene prav korporaciji Meta, ki si lasti Facebook, Instagram, WhatsApp idr.

Drug primer, kjer se je EU izkazala za brezzobega tigra na področju varovanja osebnih podatkov svojih državljanov, so meddržavni sporazumi z Združenimi državami Amerike. ZDA imajo namreč precej nižje standarde varovanja osebnih podatkov, ki niso skladni z zakonodajo EU. Da bi bil izvoz osebnih podatkov iz EU v ZDA vendarle mogoč, sta entiteti podpisali več meddržavnih sporazumov, v katerih so ZDA dale slamnata zagotovila, da bodo spoštovale standarde varovanja osebnih podatkov EU. Izkazalo pa se je, da ZDA ta zagotovila krši, zato je Sodišče Evropske unije leta 2015, po pritožbi Maxa Schremsa proti Facebooku, najprej razveljavilo sporazum Varni pristan. Evropska unija je takoj za tem z ZDA podpisala podoben sporazum, imenovan Ščit zasebnosti², ki pa je bil razveljavljen leta 2020 zaradi podobnih razlogov, torej, ker ni nudil dovoljšne ravni varovanja osebnih podatkov. Od takrat dalje ameriške IT multinacionalke osebne podatke državljanov EU pretakajo v ZDA na podlagi posameznih pogodb, s čimer pa še naprej kršijo standarde varovanja osebnih podatkov v Evropski uniji.

Nekomercialna socialna omrežja

Poleg komercialnih socialnih omrežij so se že dlje časa razvijala številna nekomercialna, ki so bila kljub nekaterim prednostim na margini, a so se v zadnjih časih začela širiti in pridobivati na priljubljenosti.³ Razlogi za to so na eni strani večanje ozaveščenosti o problematiki zasebnosti na spletu, na drugi pa nekatere funkcionalne prednosti teh omrežij. Kot glavna dejavnika razcveta nekomercialnih omrežij tako lahko prepoznamo prosto dostopnost njihove izvorne kode in razvoj protokola ActivityPub, ki omogoča povezovanje med različnimi omrežij.

Pri nekomercialnih socialnih omrežjih je torej programska koda, ki jih poganja, prosto dostopna (v nasprotju s komercialnimi omrežji, kjer je koda last multinacionalke in kot taka poslovna skrivnost). To pomeni, da lahko programsko kodo uporablja kdor koli (v tem primeru denimo kdor koli lahko postavi svoje lastno socialno omrežje), obenem pa lahko kdor koli z znanjem programiranja pregleda delovanje programa in opazi morebitna varnostna tveganja.

Druga prednost nekomercialnih socialnih omrežij je protokol ActivityPub, ki ga je razvil konzorcij World Wide Web (organizacija, zadolžena za razvijanje protokolov svetovnega spleta). Ta protokol omogoča povezovanje uporabnikov in vsebin socialnih omrežij na različnih ravneh. Prvič, na ravni posameznega socialnega omrežja: Dejali smo že, da si zaradi proste dostopnosti programske kode kdor koli lahko postavi svoje lastno socialno omrežje, ki ga ta koda poganja, to je svojo instanco socialnega omrežja. Tej instanci se nato pridružujejo uporabniki, ki na njej komunicirajo, ustvarjajo vsebine in jih delijo. Tako lahko obstaja ogromno različnih instanc istega socialnega omrežja, vsako pa ima svoje uporabnike in svoje vsebine. Activity Pub pa omogoča, da se različne instance med seboj lahko povezujejo. To pomeni, da uporabniki ene instance lahko spremljajo vsebine uporabnikov na drugi, ne da bi si na slednji naredili uporabniški račun. Drugič, ActivityPub omogoča tudi povezovanje med različnimi socialnimi omrežji. Uporabnik socialnega omrežja Mastodon, ki je namenjen mikrobloganju (nekakšna alternativa Twitterju), lahko znotraj te platforme spremlja vsebine povsem druge platforme, denimo omrežja za videostraming PeerTube (nekakšna alternativa YouTubu). Zaradi takšnih možnosti povezovanja so nekomercialna socialna omrežja poimenovana tudi federirana socialna omrežja, celota teh omrežij pa Fediverzum. (Activity Pub seveda enako povezovanje omogoča tudi komercialnim platformam, a tem to praviloma ni v interesu, razen med platformami, ki si jih lasti ista korporacija; v nasprotnem primeru bi namreč povezovanje lahko koristilo konkurenčnemu podjetju).

Prednosti (in pomankljivosti) federiranih socialnih omrežij

Na ravni uporabe imajo federirana socialna omrežja številne prednosti pred komercialnimi. Kot rečeno, si lahko kdor koli postavi svojo instanco omrežja, kar pomeni, da sam določi pravila moderiranja vsebin na njej in možnosti povezovanja z drugimi instancami (če se denimo z vsebinami na eni izmed drugih instanc ne strinja, lahko povezovanje s tisto instanco prekine, kar velja tudi za vsakega posameznega uporabnika na kateri koli instanci). Vsebine na teh omrežjih torej administrirajo posamezni uporabniki oziroma tisti, ki so instanco postavili. Kdor koli izmed uporabnikov, ki se z načinom administriranja ne strinja, pa ima možnost svoje vsebine, sezname sledilcev in druge podatke izvoziti in jih na tehnično nezahteven način prenesti na drugo instanco, ali pa postaviti svojo lastno. Lastniki svojih podatkov so torej uporabniki sami, in ne platforma, ki jo uporabljajo.

Federirana socialna omrežja se od komercialnih razlikujejo tudi po tem, da uporabnikom prikazujejo vsebine glede na časovnico objav, in ne glede na zapletenejše algoritme, ki bi uporabnike priklenile na socialno omrežje. To pomeni, da uporabnikom ne priporočajo vsebin glede na njihove všečke in vsebine, prav tako pa vsebin ne razvrščajo glede na število všečkov ali delitev. To pomeni, da ima uporabnik sam nadzor nad vsebinami, ki jih želi spremljati, obenem pa so te platforme manj zasvojljive. Prav tako na federiranih socialnih omrežjih ni reklam, saj so v temelju nekomercialna (oziroma, če bi kdo poskusil postaviti komercialno instanco, bi verjetno kmalu izgubil uporabnike, saj lahko kdor koli postavi instanco istega socialnega omrežja, ki pa je nekomercialno).

Nekoliko problematično plat socialnih omrežij predstavlja vprašanje stroškov. Ker ta omrežja niso komercialna, ne služijo dobičkov z vsebinami in podatki uporabnikov. Vsaka instanca pa ima nekaj stroškov s spletnim gostovanjem, ki jih pogosto krijejo donacije uporabnikov ali pa kar posameznik, ki je instanco postavil. Prav tako je delo administratorjev (ki so pogosto kar posamezniki, ki so instanco postavili, skupaj z nekaj drugimi uporabniki), torej moderiranje vsebin in razreševanje morebitnih konfliktov med uporabniki, pogosto prostovoljsko ali krito iz donacij uporabnikov. Enako velja za tehnično vzdrževanje in posodabljanje. Takšen način vzdrževanja je na dolgi rok seveda manj vzdržen, zato bi bilo morda smiselno razmišljati v smeri možnosti javnega financiranja vzdrževanja omrežij, ki bi tako postala del javnih storitev.

Pregled federiranih platform

Fediverse_branches_1.2.png

Figure 1: Fediverzum

Federirana socialna omrežja, ki so trenutno najbolj v uporabi, zajemajo različna področja. Na voljo je denimo več omrežij za mikrobloging, ki predstavljajo alternativo platformi X oziroma Twitter. To je denimo Mastodon, ki se je močno razširil, ko je komercialno omrežje Twitter kupil Elon Musk, kar številnim tedanjim uporabnikom ni bilo po godu. Drugi podobni omrežij sta še Pleroma in MissKey. Dalje je na voljo omrežje za videostreaming PeerTube, ki omogoča objavo in deljenje videov (alternativa YouTubu), s to razliko, da si uporabniki, ki si istočasno ogledujejo določen posnetek, tega obenem delijo (t. i. seeding) drug drugemu preko torrent protokola, kar zmanjša obremenjenost strežnika. Za objavljanje in deljenje glasbe je priljubljeno federirano omrežje Funkwhale. Pomembno področje nekaterih federiranih omrežij je tudi objavljanje dogodkov, saj so komercialna omrežja, namenjena temu, plačljiva ali močno zaprta (kot vse vsebine so namenjena samo registriranim uporabnikom, kar pa ima pri objavljanju dogodkov morda še močnejši učinek priklenitve uporabnika na določeno komercialno platformo, saj je spremljanje dogodkov pomemben del kulturnega in družabnega udejstvovanja). Za objavljanje in deljenje dogodkov so tako na voljo federirana omrežja Mobilizon, Gancio in Gathio. Blogerski federirani platformi, ki spominjata na komercialni Medium, sta Write.as in Read.as. Za izmenjavo fotografij je na voljo Pixelfed, federirano socialno omrežje, podobno komercialnemu Instagramu. Alternativi komercialnemu Facebooku pa sta Frendica in HubZilla. Več omrežij je prikazano na sliki.

Slovenske instance federiranih platform

Tudi v Sloveniji je postavljenih nekaj instanc nekaterih od naštetih federiranih socialnih omrežij. Po vednosti avtorja so v Sloveniji trenutno aktivne tri instance Mastodona, toot.si, delno zaprta instanca mastodon.si ter lajna.si. Instanci omrežij PeerTube in Mobilizon smo postavili v kolektivu Kompot (kolektiv, ki se ukvarja s spletnim gostovanjem proste programske opreme) in sta dostopni na povezavi kino.kompot.si in dogodki.kompot.si. Pred kratkim smo postavili tudi pixelfed.glith instanco za objavljanje slik in videov, ki domuje na naslovu jugopiksel.top.

Članek je napisal Lio Novelli, soavtor tehnološko kritične oddaje Tehnoklistir na Radiu Študent in član kolektiva Kompot. Kompot.si je neformalen samoupraven kolektiv, ki se ukvarja s samostojnim spletnim gostovanjem proste programske opreme. S tem želi postati neodvisen od velikih IT korporacij in pomaga takšno neodvisnost zagotoviti tudi drugim, s ciljem tehnološkega opolnomočenja in emancipate.

Opombe

Footnotes:

Tehnoklistir: Splošna uredba o varstvu podatkov

Tehnoklistir: Ščit je padel

Vzpostavitev nekomercialnih socialnih omrežij sicer predstavlja del širšega procesa razvoja informacijskih tehnologij. Kapitalistični trg, ki je kmalu po razvoju modernih informacijskih tehnologij prodrl na to področje, je svoje interese uveljavljal s pomočjo avtorskega prava. Tako so posamezna podjetja svojo programsko opremo zavarovala kot intelektualno lastnino in začela zapirati standarde zapisa podatkov. Uporabniki, ki so želeli ohraniti svoje podatke in vsebine, ustvarjene v predtem odprtih programih, so bili tako prisiljeni uporabljati in plačevati sedaj zaprto programsko opremo (t. i. lastniška priklenitev). V odgovor na ta proces se je oblikovalo gibanje za Prosto programsko opremo, ki si je prizadevalo za možnost proste uporabe programske kode, kar pomeni tudi možnosti njenega spreminjanja, prilagajanja in izboljševanja. Prosta programska oprema tako pomeni programsko kodo, zavarovano z licenco, ki zahteva, da je koda prosto dostopna in jo lahko kdorkoli spreminja in prilagaja glede na svoje potrebe, pod pogojem, da tudi te spremembe ostanejo zavarovane pod isto licenco, torej ostanejo prosto dostopne. S tem se je odprla možnost drugačnega razumevanja programske opreme kot javne dobrine, kar je spodbudilo ustvarjanje številnih drugačnih licenčnih določil. Danes je tako denimo močno razširjena t. i. odprta koda, kar pomeni, da je koda prosto dostopna in jo lahko kdor koli spreminja, a spremembe lahko zavaruje z drugačno licenco, ki omogoča lastniško zaprtje sprememnjene kode (kar pojasni priljubljenost te licence med nekaterimi tržnimi podjetji). Po drugi strani nekatere manj razširjene licence programsko kodo zavarujejo pred rabo v tržne namene. Skupek takšnih različnih alternativ zaprti lastniški opremi je dobil ime FLOSS, torej Free/Libre and Open Source Software (Prosta in odprta programska oprema).